V Zborniku za družbeno odgovornost, ki ga je nedavno izdala Založba FDV v sodelovanju z Gibanjem za družbeno odgovornost, je raziskovalna dejavnost umeščena v poglavje o odgovornosti do prihodnjih rodov. Preambula posebej opredeljuje »odgovornost korporacij ter nosilcev kapitala in politične oblasti (državnih organov in političnih strank)«. Prispevek v zborniku se posebej dotakne tudi Javne agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, ki opravlja z zakonom določene naloge v javnem interesu z namenom, da zagotovi trajno, strokovno in neodvisno odločanje o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna. V navezavi na družbeno odgovornost kot osrednjo temo zbornika se navedena normativno opredeljena vloga agencije dopolnjuje s širšim poslanstvom agencije. To je nesporno pogojeno s kakovostjo oziroma odličnostjo raziskovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki jo agencija s sredstvi državnega proračuna podpira.

Razprave o znanosti se naj ne končajo le pri denarju

Prav v danem, širšem kontekstu družbene odgovornosti znanosti se nehote poraja premislek: če je še razumljivo, da se vse razprave o znanosti pričnejo pri denarju, je manj razumljivo, da se pogosto le pri tem tudi končajo. Najpogosteje umanjkata uvid v ne dovolj izkoriščene izvedbene in organizacijske potenciale -  tudi z refleksijo na še dve leti veljavno in soglasno sprejeto resolucijo Državnega zbora o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije (RISS). Seveda je v letih od njenega sprejetja proračunska realnost zavila krepko stran od zahtevanih sredstev za izvedbo strategije, kar pa ne bi smelo pomeniti zamrtja vsebinske razprave o opredeljenih ciljih in ukrepih strategije. In ne nazadnje, morda prav morebitni obeti o povečanju vlaganj v znanost vsebinskim ciljem RISS dajejo še dodatno aktualnost. Prispevek akademika Vita Turka v zborniku razprav Za družbeno odgovornost je lahko pomemben prispevek k pomenu znanosti pri družbeno odgovornem ravnanju politike, podpornih dejavnosti ter nenazadnje izvajalcev raziskovalne dejavnosti. Med vsemi prispevki v zborniku edino prispevek dr. Turka posamične tematike družbene odgovornosti ne naslavlja s splošnim naslovom, temveč z neomajno zapisano ugotovitvijo avtorja, da je “Slovenija uspešno zapravila znanstvene in razvojne priložnosti ter pristala na dnu EU”, ki pa ji avtor v nadaljevanju naslova za vezajem daje upanje z navedbo “kako naprej”.

Akademik Turk prvi polovici prispevka povzema kazalnike vlaganj in učinkovitosti v raziskave in razvoj, pri čemer se naslanja na kredibilne vire, med njimi tudi na Javno agencijo za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju ARRS). Opozarjanje na odhod visoko usposobljenih kadrov ne zgolj zaradi osebno-kariernih ciljev, temveč ekonomskih razlogov in pogojev za znanstveno-raziskovalno delovanje, je umestno. Tudi dejstvo, da bi s povišanimi sredstvi za znanost, spodbudnejšo in geografskemu prostoru primerno plačno politiko lahko zmanjšali (trajni) odhod in omogočili prihod tujih strokovnjakov iz primerljivih ali celo najvišje razvitih držav, drži. Dragoceni so tudi podatki o razmerju med številom prijavljenih in sprejetih projektov pri evropskih okvirnih raziskovalnih programih, kar nedvomno priča tudi o nujnosti vsebinsko koherentnega in premišljenega pristopa raziskovalnih organizacij k prijavljanju projektov.

Ocenjevanje raziskovalne dejavnosti včeraj in danes

Akademik Turk posveča obsežnejše poglavje javni agenciji, ki skrbi za financiranje, ocenjevanje in nadzor raziskovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji, to je ARRS. V skoraj petnajstih letih delovanja je ARRS prevzela dejavnosti, ki jih je pred tem izvajalo ministrstvo, pristojno za znanost. Ob tem priporočamo ogled spletnih strani agencije v tistem delu, kjer so zajeti dokumenti o financiranju znanosti v Republiki Sloveniji od leta 1954. Ustanovitev agencije je bila za Slovenijo pomemben korak, s katerim je ločila izvajanje postopkov za ocenjevanje in financiranje od izvršne oblasti oziroma ravni oblikovanja politik, ki se lahko osredotoča na vlogo oblikovanja strategij, usmeritev in zagotavljanja primernega deleža sredstev v državnem proračunu.

V nadaljevanju se bomo dotaknili nekaterih trditev v zvezi z agencijo, za katere sodimo, da se nanašajo na sedanji čas. Ob tem navajamo, da je akademik Turk bil predsednik Znanstvenega sveta, najvišjega strokovnega organa agencije, v obdobju od leta 2010 do leta 2015.

Postopki ocenjevanja

Slovenski evalvacijski oziroma ocenjevalni sistem ni “unikaten v svetu”, kot trdi avtor. O tem priča tudi lani objavljeno tehnično poročilo JRC (raziskovalni center Evropske unije) v izvirniku z naslovom “Analysis of Public Research Funding (PREF)”, v prevodu Analiza javnega financiranja znanosti, Emanuela Reale, številka poročila: 154321. Poročilo metodološko podkrepljeno opiše razlike in sorodnosti pri financiranju raziskovalne dejavnosti, pri čemer večina sorodnih agencij ali fundacij financira zgolj ali večinoma konkurenčni projektni način, ob tem pa (relativno) stabilno financiranje poteka na pogodbeni ravni in preko merjenja učinkov. Dodeljevanje recenzentov posameznim projektnim prijavam ne poteka “z odločitvijo osebja ARRS”, kot navaja akademik Turk,  temveč občasna strokovna telesa (v nadaljevanju: OST, ki bi jih lahko imenovali tudi stalni operativni del panela) iz seznama, ki so ga predlagali članice in člani Znanstvenoraziskovalnih svetov za posamezne vede. Odzivnost recenzentov je poseben problem, s katerim se soočajo prav vse agencije in znanstvene revije na svetu. Primerov a priori zavrnitev recenziranja za ARRS je izjemno malo, razlogi za nedosegljivost nekaterih naslovljenih recenzentov so predvsem v njihovih drugih obveznostih.

V poglavju posebej izstopa citirano pismo raziskovalca, ki je, kot navaja avtor, sodeloval pri ocenjevanju raziskovalnih programov leta 2008. Postopki agencije so v vmesnem času doživeli več velikih sprememb, zato se sprašujemo o relevantnosti izpostavitve mnenja enega izmed ocenjevalca pri eni izmed ved oziroma področij iz leta 2008 v letu 2018 brez natančne navedbe sprememb, ki so se v vmesnem času zgodile. Te so bile obsežne in uspešno realizirane. V evalvaciji raziskovalnih projektov izstopa  približevanje modelu ERC in Obzorje 2020, postopni prehod na eno-fazni razpis (realizacija poteka prav sedaj, ob potekajočem razpisu za raziskovalne projekte 2019) in izjemno pomembna uvedba usklajene ocene recenzentov. Slednja ne le odpravlja doslejšnje primere večjih razhajanj med mnenji recenzentov, temveč recenzente skozi komunikacijo in medsebojno soočenje mnenj vodi v podrobnejšo preučitev projektne ideje in sklenitev konsenza o končni oceni. Zgoraj omenjenemu postopku dodeljevanja recenzentov v OST je bilo dodano načelo dveh parov oči (zgolj z administrativno asistenco osebja agencije), kar vnaša dodatno komponento usklajevanja v smeri zagotavljanja kakovostnega ocenjevanja prijav za raziskovalne projekte. Za dodatno izboljšanje postopkov ocenjevanja mora agencija čim prej vpeljati uredniško vlogo pri prevzemanju usklajenih ali posamičnih poročil. Tega se zavedamo, izvedba je nujno povezana s povečanjem kadrovskega obsega agencije.

Upoštevanje pripomb

Široko zasnovana usmerjevalna skupina ARRSS je leta 2015 na podlagi takrat zbranih pripomb pripravila ciljna področja in usmeritve, ki so bile večinoma uresničene v sledečih spremembah pravilnikov. V pripravi je sklic druge usmerjevalne skupine agencije, ki bo zajela predloge in pripombe iz obdobja od 2015 in prevetrila neizvedena priporočila iz obdobja dela prve usmerjevalne skupine. Kot splošna prioriteta ostaja nadaljnji odmik od kvantitativnega točkovnega vrednotenja. Pogosti so predlogi za večje vključevanje domačih strokovnjakov v ocenjevalne postopke, kar je izjemno zahtevno zaradi navzkrižja interesov, ki je zelo jasno opredeljeno v pravilih delovanja. Prav tako se kot pogost alternativni model izvedbe ocenjevalnega postopka navaja prav model, ki je bil pilotno preizkušen v evalvaciji leta 2008, ki jo navaja akademik Turk, in je bila po tem letu nadomeščena s sistemom mednarodnih oddaljenih ocenjevalcev v kombinaciji s panelom. Bolj ali manj neposreden prenos dobrih praks tujih agencij, s katerimi imamo redne stike v okviru evropskega združenja agencij Science Europe v veliki meri otežuje tudi primerjalno relativno majhna raziskovalna skupnost, znotraj katere je težko ali na posameznih področjih celo nemogoče zagotoviti neodvisno presojo.

Racionalizacija delovanja agencije

ARRS glede stroškov delovanja ne presega povprečja v primerjavi z drugimi evropskimi agencijami, prej obratno. Pri vrednotenju stroškov delovanja ni primerno uporabiti zgolj merila število zaposlenih na obseg sredstevv, temveč je potrebno upoštevati število in kompleksnost mehanizmov, razpisov in drugih dejavnosti, ki jih agencija izvaja. Razpisi, pri katerih se na podlagi rezultatov dodelijo relativno majhna sredstva (na primer mobilnostna bilaterala), so namreč po tem kriteriju izjemno “potratni”, kar pa nikakor ne pomeni, da so za raziskovalke in raziskovalce odveč. Na agenciji je trenutno na voljo 49 delovnih mest, ki so vsa zasedena (za eno delovno mesto poteka razpis). S kriterijem kakovostnega izvajanja del kadrovska analiza pokaže nujno potrebo po vsaj desetih delovnih mestih, od katerih je šest predvidenih za visoko kvalificirane horizontalne skrbnike za posamezne znanstvene vede, ki naj bi imeli ne zgolj najvišjo akademsko izobrazbo, temveč tudi nekaj let akademskih izkušenj. Računalniško-informacijska podpora na agenciji omogoča, da je bilo število klasičnih administrativnih delovnih mest zmanjšano na minimum. Agencija ne glede na svojo avtonomnost pri izvajanju postopkov sodi v Zbirni kadrovski načrt (ZKN) oseb javnega prava po 22. členu Zakona o javnih uslužbencih, ki v zadnji različici kot priloga Sklepa Vlade RS za zunanje organizacije za leti 2018 in 2019 določa 634 delovnih mest, od tega za agencijo, ki pokriva področje znanosti, zgolj 49; ob vsej širini portfelja pristojnega ministrstva nedvomno gre za povedno ilustracijo: le slabih 8 % delovnih mest je namenjenih agenciji, ki skrbi za sofinanciranje znanosti).

Zaključek k zaključku

V zaključku se akademiku Vitu Turku lahko zahvalimo za iztočnice in soglašamo s pomembno vlogo Znanstvenega sveta agencije tudi v mandatu 2010 - 2015 ter v mandatu 2015 - 2020 pri večjih premikih v delovanju agencije. Nenazadnje so na podlagi zbranih priporočil in tudi  kritik iz preteklih let ter delovanja usmerjevalne skupine  - tudi s pomembno podporo Upravnega odbora agencije - nastale spremembe ocenjevalnih postopkov, bile odpravljene nekatere administrativne ovire in izvedene pomembne metodološke spremembe.

Od leta 2014 smo na agenciji – ob vrsti sprememb na drugih področjih – uspeli realizirati pomembne izboljšave kakovosti ocenjevalnega postopka za izbiro javno financiranih raziskav v obliki raziskovalnih projektov. Res je, vse to je bilo izvedeno v mejah možnega, saj, simbolično, servisiramo letalo med letom. Zagotovitev financiranja raziskovalne dejavnosti v celotni Sloveniji na redni mesečni ravni, istočasno izboljševanje procesov in sledenje aktualnim dogajanjem, na primer na področju odprtega dostopa, je za kolektiv, ki je po obsegu na ravni administracije večjega raziskovalnega inštituta, zahtevna in odgovorna naloga. V zaključku se vrnemo na raven širšega konteksta družbene odgovornosti; gre za družbeno odgovoren odnos do znanosti in hkrati družbeno odgovornost znanosti kot družbene dejavnosti. Za polno uresničevanje obeh navedenih dimenzij družbene odgovornosti je potrebno usmerjeno in skupno ravnanje politike, podpornih dejavnosti, med njimi tudi agencije in njenih organov ter nenazadnje izvajalcev raziskovalne dejavnosti. Razprave, osrediščene v sedanjosti in takšne, ki, upoštevajoč dosedanje spremembe v sistemu, zmorejo objektivno prispevati h gradnji vzdržnega in v odličnost usmerjenega sistema podpore in izvajanja znanstvene dejavnosti v Sloveniji, so dobrodošle in bodo v mandatu usmerjevalne skupine, ki na agenciji z decembrom 2018 pričenja z delom, služile kot conditio sine qua non za skupen in trajnosten model slovenske znanosti.

Prof. dr. József Györkös,
direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije